The article was published also in the online version of the newspaper Delo.

 

Nadaljevanje stoletne zgodovine med tremi državami

Ne samo diplomati, ampak tudi znanstveniki, umetniki in druge pomembne osebnosti so imeli velik vpliv drug na drugega.

Spominjamo se 30. obletnice vzpostavitve diplomatskih odnosov med Češkoslovaško in samostojno Republiko Slovenijo. Pomembno je, da ne gre samo za novo razmerje, temveč za nadaljevanje stoletne zgodovine med tremi državami, ki si delijo srednjeevropski prostor in identiteto. Slovenija je naš naravni partner, s katerim nas povezujejo temeljni zunanjepolitični cilji ter gospodarske in kulturne vezi.

Skupna zgodovina treh držav, ki so se skozi stoletja srečevale in navdihovale, se po mnenju sodobnih zgodovinarjev piše že od zgodnjega srednjega veka, ko so bili Slovenci, Čehi in Slovaki del Samove plemenske zveze v 7. stoletju in Velikomoravskega cesarstva v 9. in 10. stoletju. Naše poti se ponovno srečajo, ko je leta 1269 Přemysl Otakar II. združil Češko s Kranjsko in postavil temelje deželni upravi in sodstvu. Otakarjeva vizija skupnega cesarstva je po njegovi smrti leta 1278 razpadla, vendar so se povezave ohranile. V času vladavine Sigismunda Luksemburškega, rimskega cesarja, madžarskega in češkega kralja, je nastala povezava med češko družino Luksemburg s Celjskimi grofi prek poroke Sigismunda z Barbaro Celjsko, ki je dolga leta živela v Trenčinu in imela v lasti velika posestva na Slovaškem. Postala je madžarska in češka kraljica, od smrti soproga do konca svojega življenja je živela v Mělníku na Češkem, kjer je pokopana v stolnici sv. Vida v Pragi. Od 16. stoletja je češko, slovaško in slovensko ozemlje spadalo pod eno državo, pod habsburško krono. Štiristo let skupne države vključuje najdaljše obdobje v pisani zgodovini vseh treh držav. V tem času so se jezikovno sorodni narodi zbližali tudi kulturno, politično in družbeno. Ne samo diplomati, ampak tudi znanstveniki, umetniki in druge pomembne osebnosti so imeli velik vpliv drug na drugega.

Utemeljitelji slovenskega knjižnega jezika, Primož Trubar, Adam Bohorič in Jurij Dalmatin, so pri ustvarjanju prvih prevodov v slovenščino navdihnile češke knjige. Češke slovarje so slovenski prevajalci spet uporabljali v 19. stoletju, ko je slovenščina postala še en jezik Habsburškega cesarstva. Češki navdih najdemo tudi v prijateljstvu Franceta Prešerna s češkim romantičnim pesnikom Karlom Hynekom Máchom. Po drugi strani pa je slovenske ljudske pripovedke leta 1857 izdala češka pisateljica Božena Němcová. Češki narodni buditelj Josef Dobrovský ter slovaški Ján Kollár, Jozef Škultéty so takrat bistveno vplivali na slovenski narodni preporod. V 19. stoletju so se intenzivno razvijali tudi slovaško-slovenski kulturni odnosi. Slovaška matica je sodelovala s Slovensko matico v Ljubljani. Jernej Kopitar je vzdrževal intenzivne stike s slovaškimi pisatelji in predstavniki slovaškega narodnega preporoda, Jánom Kollárjem, Jánom Hollýjem, Martinom Hamuljakom, P. J. Šafárikom in drugimi. Sodelovanje in stiki so potekali tudi med predstavniki evangeličanskih cerkev na Slovaškem in v Sloveniji, tudi zaradi dejstva, da je slovenska duhovščina iz Prekmurja študirala v Bratislavi.

V 19. in 20. stoletju so na Slovenskem delovale številne češke osebnosti, ki so tu pustile pomembne sledi. Med najpomembnejše med njimi sodijo prvi dirigent na nove Slovenske filharmonije Václav Talich, avtor opere Gorenjski slavček Anton Foerster, ustanovitelj prvega baletnega ansambla v Ljubljani Václav Vlček, celjski fotograf Josip Pelikan, filmski režiser in avtor filmov Vesna in Ne čakaj na maj František Čáp, arhitekt in inženir Václav Hráský, ljubljanski mestni vrtnar Vaclav Hejnic, inženir in izumitelj Josef Ressel, speleolog in raziskovalec Škocjanskih jam Anton Hanke, arhitekt zgradbe Narodnega doma v Ljubljani František Škabrout ter rektor Univerze v Ljubljani Alois Král. Karol Tóth je bil v sedemdesetih letih 20. stoletja pomemben slovaški koreograf in baletni režiser v Ljubljani. Prof. Viktor Smolej, ki je bil predavatelj slovaškega jezika na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, je bil pomemben prevajalec češke in slovaške književnosti v slovaščino. Pomembni del medsebojnih odnosov je bilo športno vzgojno društvo Sokol oziroma sodelovanje čeških in slovenskih planincev, zato na Jezerskem obstaja »Češka koča«.

Čehi, Slovaki in Slovenci so se borili drug ob drugem v prvi svetovni vojni, na soški fronti, pa tudi na vzhodu Slovaške. Z ustanovitvijo Češkoslovaške in Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev je razvoj češkoslovaško-slovenskih odnosov prešel na novo kakovostno raven, podpora medsebojnih odnosov pa je postala del doktrine obeh držav. Vzpostavili so se tudi pomembni diplomatski odnosi. Slovenec, dolgoletni ljubljanski župan Ivan Hribar, je postal prvi veleposlanik Kraljevine SHS na Češkoslovaškem. Že leta 1920 je Češkoslovaška odprla svoj konzulat v Ljubljani, ki je tam uspešno deloval vse do leta 1939. Kot veleposlanika Jugoslavije na Češkoslovaškem sta delovala tudi Slovenca Bogumil Vošnjak in Albert Kramer.

Tudi kulturno in znanstveno sodelovanje ni prenehalo. Del svoje lepote Praga dolguje slovenskemu arhitektu Jožetu Plečniku, ki je tu deloval kot arhitekt prvega češkoslovaškega predsednika Tomáša G. Masaryka. Slovenski psiholog Mihajlo Rostohar je delal na Karlovi univerzi v Pragi in nato ustanovil prvi oddelek za psihologijo na novoustanovljeni Univerzi Masaryk v Brnu. Slovenski slikar Ivan Žabota je ustvarjal in deloval v Bratislavi in je bil leta 1919 eden od soustanoviteljev Društva slovaških umetnikov. Že leta 1921 je bil na ljubljanski univerzi ustanovljen lektorat za češkoslovaški jezik (lansko leto je praznoval 100 let), ki se je pozneje razširil v okvirju Oddelka za slavistiko na študijske smeri: Češki jezik in književnost ter Slovaški jezik in književnost. Obe študijske smeri sodelujeta s svojima partnerskimi oddelki na Češkem in Slovaškem ter podpirata razvoj kulturnih odnosov in študentsko izmenjavo med državama.

Zgodovina je še naprej povezovala naše narode. Tako Češkoslovaška kot Slovenija sta doživeli okupacijo in kasnejšo osvoboditev, ki ju je nadomestil totalitarni režim, vse do leta 1989, ko je razpadel vzhodni blok. Slovenija si je v začetku leta 1991 od Češkoslovaške prizadevala pridobiti podporo za svojo samostojnost, potem ko so se državljani Slovenije 23. decembra 1990 na plebiscitu odločili za ločitev od Jugoslavije. V okviru ČSFR so potekala pogajanja, tako s češko kot slovaško vlado. Spomladi 1991 je Slovenijo obiskala slovaška delegacija, slovenska pa Prago. Uspešna pogajanja so privedla do priznanja Slovenije s strani ČSFR 16. januarja 1992. Po vzpostavitvi diplomatskih odnosov med ČSFR in Slovenijo je bil prvi diplomatski predstavnik v Sloveniji Petr Kypr, ki je po razdelitvi Češkoslovaške ostal v Sloveniji kot prvi češki veleposlanik in tam deloval do leta 1997. Sodelovanje se je nadaljevalo tudi po razdelitvi, ko je Slovenija priznala Slovaško 1. januarja 1993, na dan razglasitve samostojne države. Prvo veleposlaništvo Slovaške republike v Ljubljani je bilo odprto šele leta 1995, slovensko veleposlaništvo v Bratislavi leta 1996 (pred tem je Slovenija skrbela za odnose s Slovaško iz veleposlaništva iz Prage). Vzpostavitev predstavništev je pozitivno vplivala na nadaljnje poglabljanje medsebojnega sodelovanja. Slovenski predsednik Milan Kučan je uradno obiskal Bratislavo leta 1994, leta 1996 pa je še drugič obiskal Prago, štiri leta pozneje, leta 2000, pa je Slovenijo obiskal češki predsednik Václav Havel in leta 2001 slovaški predsednik Rudolf Schuster. Češka je bila takrat že ena izmed desetih najpomembnejših slovenskih trgovinskih partneric.

Po letu 1989 so se države skupaj podale na demokratično pot med sodobne evropske države. Češka, Slovaška in Slovenija so se med seboj intenzivno in dolgo podpirale pri integracijskih prizadevanjih v Nato in EU. Slovenijo so pogosto vabili k pogajanjem v okviru višegrajskega sodelovanja, katerega primarni cilj je bil v 90. letih prejšnjega stoletja doseganje skupnega evroatlantskega povezovanja.

Medsebojni odnosi med Češko, Slovaško in Slovenijo ostajajo zelo prijateljski in so usmerjeni k uspešnemu razvoju sodelovanja na številnih področjih. Značilna je odsotnost kakršnihkoli nerešenih vprašanj, kar ustvarja odlične pogoje za gradnjo dobrih in obojestransko koristnih odnosov na politični in gospodarski ravni. Češka je 11., Slovaška pa 16. najpomembnejša slovenska trgovinska partnerica. Češka je 11. največji investitor v Slovenijo (26. Slovaška) in je ena od petih držav, ki najbolj pripomorejo k slovenskemu turizmu. Povečuje pa se tudi delež slovaških turistov v Sloveniji. Predstavniki Češke, Slovaške in Slovenije se redno srečujejo in usklajujejo svoje delovanje ne le v okviru EU in Nata, temveč tudi v okviru srednjeevropskih organizacij, kot so Višegrajska skupina, Srednjeevropska pobuda, Pobuda Tri morja, oziroma nova in zelo uspešna pobuda Central 5, ki združuje države nekdanje habsburške monarhije. Dobra raven medsebojnih odnosov se ugodno odraža tudi v koordinaciji v večstranskih forumih v okviru OZN, OVSE, OECD in drugih. Razvijajo se znanstveno in varnostno sodelovanje ter medčloveški stiki. V Sloveniji živi tudi manjša češka in slovaška skupnost.

Med pandemijo covida-19 so si države pomagale pri spopadanju z novimi razmerami, vzajemna podpora pa se je na začetku pandemije izkazala za neprecenljivo. Dobave zaščitne opreme iz Češke v Slovenijo marca in aprila 2020 so Sloveniji pomagale premagati kritično pomanjkanje opreme. Slovenija pa je Češki poslala 10.000 cepiv v času, ko se je Češka spopadala z zelo velikim številom okužb. Slovaška je Sloveniji na začetku leta 2021 posredovala 2000 testov PCR, občutljivih na britanski sev. Vse tri države so si pomagale pri repatriaciji svojih državljanov iz tujine. V težkem obdobju pred do zdaj neznano grožnjo se je pokazala moč našega odnosa in medsebojna povezanost.

Zdaj imamo intenzivne in kakovostne odnose na vseh področjih, vendar se trudimo, da bi našli več novih priložnosti, ki bi še obogatile naše sodelovanje. Temelji so bili postavljeni v srednjem veku, monarhiji in prvi republiki (1918–1938) in od nas je odvisno, da jih še razvijamo.

Čeprav imamo namesto ene države, ki je Slovenijo priznala pred 30 leti, zdaj dve, smo vendar vsi člani evropske in čezatlantske družine, v okviru katere tudi tesno sodelujemo in verjamemo, da se bo to sodelovanje ob upoštevanju naših srednjeevropskih korenin nadaljevalo.

 

Juraj Chmiel, veleposlanik Češke republike.

Peter Zeleňák, veleposlanik Slovaške republike.